prvi dom

Rodila sem se na Gorenjskem in potem sem živela v Ljubljani, tam so živeli moji starši. Moji stari starši pa so živeli na Gorenjskem in tako sem večina časa preživela pri njiju. Preden sem šla v osnovno šolo, sem skoraj vsa otroška leta preživela na Gorenjskem, zato sem prepričana, da me še danes tako vleče v te kraje, ker sem tam preživela velik del prečudovitega otroštva.

Moja starša sta bila stroga, tako sem komaj čakala, da grem na Gorenjsko, kjer sta me vedno z nasmehom pričakala dedek in babica. Vedno sta bila tako dobra, prijazna. Večkrat sem ju slišala, da sta rekla: Ona je najina!

Te besede mi niso toliko pomenile, ko sem bila majhna, danes pa se še kako zavedam, kakšen velik pomen imajo. Danes sem odrasla, vendar izkoristim vsako priložnost, da ju obiščem. Ko se vozim proti Gorenjski čutim, da je to moj prvi dom, počutim se srečna. Ti kraji mi bodo ostali v spominu za vedno. Naši izleti, ko smo hodili v hribe, vse je bilo tako enostavno in preprosto videti v mojih očeh. Moja stara starša sta sigurno imela probleme, kot jih ima vsak odrasli, a tega pri meni nista pokazala. 

Tudi danes, ko pridem, me vedno objameta, stisneta in v očeh jima vidim, kako sta me čakala in pogrešala. Babica mi vedno pripravi mojo najljubšo jed, dedek me vpraša, kako živim. Nihče mi ne pametuje, zato jo imam neizmerno rada. Gorenjska je zame nekaj posebnega, vedno bo. Nikoli ne bom rekla, da nekoč ne bom živela na Gorenjskem, kar je čisto mogoče in prepričana sem, da bi bila še kako srečna. …